V vsem obdobju jure (v času pred 205-135 milijoni let) so bili orjaški zavropodi največji in najpomembnejši rastlinojedci. Približno v istem obdobju so se nekateri karnozavri razvili v do 12 m velike in okorne mrhovinarje, vitkejši celurozavri pa so ostajali majhni in gibčni lovci ter večinoma niso bili daljši od 60 cm. V tem geološkem obdobju so se nekatere vrste dinozavrov začele vračati v morje. Značilna predstavnika teh živali sta bila dolgovrati pleziozaver in delfinom podobni ihtiozaver. Oba morska plazilca sta imela plavutaste noge in sta bila do 12 m dolga. Posebna skupina jurskih plazilcev so bili pterozavri, kamor uvrščamo tudi pterodaktile. To so bili prvi letajoči vretenčarji in so imeli kožasta krila z razponom do 12 m.
Majhne rastlinojede vrste iz skupine ptičjenogih dinozavrov so se obdržale do konca zemeljskega srednjega veka. V milijonih let so se tem živalim razvile močne čeljustne mišice in zobje za mletje in drobljenje. Še pomembnejši pa je bil razvoj nebnih kosti, ki so predelile prej povezano ustno in nosno votlino. Živali z nebom v ustih so lahko hkrati dihale in žvečile.
V tem geološkem obdobju se je razvilo tudi nekaj velikih ptičjenogih dinozavrov, kakršen je bil rastlinojedi igvanodon. Te živali so živele v manjših čredah (do 30 živali) in se v skupini branile pred plenilci. Stegozavri so se pred plenilci branili z dvema paroma ostrih, rogovom podobnih ko-nic na koncu repa. Na hrbtu in repu so imeli še dvojno vrsto pokončnih koščenih plošč ali konic, ki napadalcu verjetno niso napravile prave škode.
Ni komentarjev:
Objavite komentar